Debelost ni samo problem hitre hrane, (čeprav tudi), tudi ni problem samo nepravilnega prehranjevanja (čeprav tudi) in tudi ne napačne izbire sestavin (čeprav tudi). Zato pravimo, da je debelost bolezen tretjega tisočletja, ker prizadene toliko ljudi, da ne moremo več govoriti o dednih boleznih, pa tudi ne psiholoških težavah. Problem se namreč skriva kar v samih živilih, ki jih najdemo na trgovskih policah.
Dejstvo namreč je, da imamo v tretjem tisočletju dovolj hrane za celo človeštvo in še več, vprašanje pa je, kaj se bomo ustavili. Če vemo, da približno tretjino hrane zavržemo, pomeni, da bi z lahkoto prehranili še dve, morda tri milijarde ljudi. Vendar se tu odpre vprašanje: zakaj?
Ko bo na Zemlji 10 milijard ljudi, ali bodo trgovci takrat prodali za tretjino več proizvodov? Ne ne bodo! Ali bodo proizvajalci zaslužili tretjino več? Ne, ne bodo! Navsezadnje morajo tudi smetarji nekaj zaslužiti, ker samo tako imajo delo in predstavljajo pomemben del prehranske verige. Zato so vsi poskusi zmanjšanja količine embalaže, poziv k uporabi organskih in razgradljivih vrečk, poziv k trgovinam na žlico (kjer kupimo samo tiste surovine in toliko, kot jih ta dan potrebujemo) zgolj preganjanje megle. Nič od tega se ne bo zgodilo, ker hrane je res dovolj, a je nepravilno razporejena in svet bo lahko deloval po začrtanih smernicah le, če bo temeljil na stebrih neenakosti.
Rešitev torej ni, kako optimalno porabiti to, kar imamo, pač pa, kako si izmisliti produkte, ki bodo pospeševali potrošnjo, kar pomeni, da bodo tisti, ki danes živijo v pomanjkanju, najprej vstopili v fazo debelosti in potem v fazo zdravljenja debelosti.
Glavna gonilna sila je in bo potrošnja.
Ker pa je debelost problem posameznika, vzbujanje slabe vesti (češ, v Afriki pa otroci umirajo od lakote) pa je del zgrešene prehranske politike (zgrešene zato, ker nam proizvajalci vsiljujejo idejo o grehu zavržene hrane), kot družba ne bomo nikdar našli rešitve. Debelih ljudi bo vedno več, da jemo vse bolj siromašno in pusto hrano pa bo bolj bogokletna misel, kot pljuvanje čez politiko, ki je ustvarila takšne pogoje.
In tu smo že malenkost bliže rešitvi ...
Rešitev namreč ni več eko in bio in eko-bio hrane, pač pa več bogatejše hrane.
Lep primer so školjke in raki, ki so sredi prejšnjega stoletja na začetku veljali za odmet, potem kot hrana za reveže, v zadnji tretjini pa jo je trgovcem uspelo spremeniti v hrano bogatašev. Takšna je tudi cena, čeprav vsi omenjeni morski sadeži še vedno iz vode čistijo svinjarijo, ko jo je ustvaril človek. S to razliko, da to danes z veseljem pojemo in še drago plačamo (da o zmanjšanju števila čistilcev planeta ne izgubljamo besed!).
Ali je potemtakem mogoče z enim smutijem spremeniti planet?
Da, mogoče je!
Razlog pa je v tem, ker uporabimo sestavine, ki rastejo na vrtu, ker uporabimo kefir ali jogurt, ker uporabimo jagodičevje vseh vrst in, predvsem, uporabimo sestavine lokalne proizvodnje.
To pomeni: če na sosedovem vrtu rastejo banane, si jih lahko privoščite. Če ne, ne nasedajmo proizvajalcem o njihovih zdravilnih lastnostih.
Chia semena so izjemno zdravilna, če rastejo na vašem travniku. Če ne, jih raje prepustite proizvajalcem iz Južne in Srednje Amerike.
Aloe vera je zelo koristen kaktus, zato naj ga uživajo puščavniki. Vi to verjetno niste, kjne?!
In ko greste po tej logiki naprej, hitro pridete do zaključka, da ima samo lokalno pridelana hrana dovolj realne moči, da odpravi problem, ki ga imamo.
Zato ...
Najboljši smuti, ki odpravlja kilograme (tudi tiste namišljene, potrošniške) je sestavljen iz 2 dcl domačega kefirja ali jogurta ter skodelice jagodičevja (borovnice, maline, jagode, slive), pri čemer si lahko občasno omislite tudi majhen odklon od začrtane linije in namesto sadja uporabite zelenjavo (buče, špinačo, rdečo peso, korenje, peteršilj) ... Te sestavine dajte v mešalnik, dodajte še malo naribanega hrena (nikar ne pretiravajte), po možnosti pa z ničemer ne sladkajte (tudi z medom ne!).
Najprej popijte kozarec tople vode, počakajte 30 minut, nato pa še to zdravo mešanico.
Če boste to naredili pred vsakim obrokom (ne pozabite, da lahko v vaš želodec pravite samo 7 dcl hrane/tekočine), boste z lahkoto na dan pojedli pol kilograma manj hrane, kot bi je sicer. To pa pomeni skoraj 1 kg na teden!
Če torej želite rešiti svet, začnite razmišljati s svojo glavo.
Vas te vsebine zanimajo in bi želeli biti obveščeni o novostih?
