Številka v trikotniku na dnu plastenke ni le okras – ve, kaj ste pravkar spili

Gotovo ste že videli tri puščice zvite v trikotnik na sredini pa je številka od 1 do 7. Čeprav gre za sedem najpogostejših oznak plastike, so številke lahko tudi višje in gredo vse tja do 98.

Na ta način se označujejo tudi baterije, papir, kovine, steklo in druge kompozitne snovi, kar pa se za oznakami do sedem shranjena predvsem živila, ki jih uživamo in vnašamo v telo, bi bilo dobro poznati pomen teh številk.



Torej, kadar je v sredini naslednja številka, spodaj pa kratica, to pomeni:

1 - PET (polietilen tereftalat)
Najpogostejša plastika za plastenke za vodo, sokove in embalažo za hrano. Enostavno reciklirana, vendar se ne priporoča za večkratno uporabo.

Slabosti:

• Ni namenjen večkratni uporabi – pri ponovni uporabi lahko izloča kemikalije.
  
• Absorbira bakterije in okuse, težko se temeljito očisti.
  
• Pri segrevanju lahko sprošča antimon, ki je toksičen v večjih količinah.

2 - HDPE (polietilen visoke gostote)
Uporablja se za mlečne plastenke, detergente in šampone. Varna in dobro reciklirana.

Slabosti:

• Čeprav je bolj varen, se ne reciklira povsod.
  
• Pri dolgotrajni uporabi se lahko začne razgrajevati in sproščati kemikalije.

3 - PVC (polivinil klorid)
Uporablja se za cevi, nekatere embalaže in folije. Težko recikliran in lahko sprošča škodljive kemikalije.

Slabosti:

• Pri proizvodnji sprošča toksične pline, kot je dioksin.
  
• Vsebuje ftalate, ki so škodljivi za zdravje in lahko vplivajo na hormonsko ravnovesje.
  
• Slabo recikliran – pogosto konča na odlagališčih ali sežigalnicah.

4 - LDPE (polietilen nizke gostote)
Najdemo ga v plastičnih vrečkah, folijah in nekaterih stekleničkah. Težje recikliran, a pogosto ponovno uporabljen.

Slabosti:

• Redko recikliran zaradi nizke vrednosti in tanke strukture.
  
• Pogosto konča v naravi in je velik vir mikroplastike.
  
• Zlahka se raztrga in ni tako trpežen kot druge plastike.

5 - PP (polipropilen)
Plastične posode za hrano, zamaški in slamice. Odporen na toploto in primeren za reciklažo.

Slabosti:

• Manj pogosto recikliran, ker ni ekonomsko donosen.
  
• Pri visokih temperaturah lahko sprošča kemikalije, če ni pravilno izdelan.
  
• Ni tako trpežen kot HDPE.

6 - PS (polistiren, stiropor)
Uporablja se za jogurtove lončke, stiropor in embalažo za hrano. Slabo recikliran in lahko sprošča nevarne snovi.

Slabosti:

• Lahko sprošča stiren, ki je potencialno rakotvoren.
  
• Slabo recikliran, ker je lahek in zavzame veliko prostora.
  
• Pogosto konča v oceanih kot mikroplastika.

7 - O (other - ostalo, različne plastike, vključno s polikarbonatom in bioplastiko)
Sem spadajo različne plastike, kot so polikarbonat (PC) in bioplastika. Lahko vsebujejo BPA (bisfenol A), ki je potencialno škodljiv.

Slabosti:

• Nekateri vsebujejo BPA (bisfenol A), ki lahko moti hormonski sistem.
  
• Velika raznolikost materialov pomeni, da je reciklaža zelo omejena.
  
• Bioplastika se v naravi ne razgradi vedno tako hitro, kot obljubljajo proizvajalci.

Zdi se, da se uporabniki premalo zavedamo vpliva plastičnih mas na naše zdravje in so omenjene oznake nočna mora za proizvajalce in reciklažne centre. Čeprav se Nemčija in Skandinavske države trudijo, da bi povečali odstotek recikliranja, so ti odstotki v drugih država izjemno nizki. Morda tudi zato, ker ni prave alternative s čim plastiko nadomestiti ...

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.