Zakaj narodi, ki jedo pekoče, skoraj ne poznajo bolezni srca? Skrivnost je v eni sami snovi v čiliju

Čili, kajenski poper, feferoni ... Vse to so priljubljeni dodatki za vse, ki imajo radi pikantne okuse. A poleg ostrega okusa, vsi ti vsebujejo kapsaicin, ki je izjemno koristen za zdravje. Med Indijci, Vietnamci, Mehičani in Madžari (vsi ti so največji odjemalci pekočih dodatkov) nekaterih bolezni praktično ni.

Kapsaicin je tista skrivnostna snov, ki daje začimbam pikanten okus, poleg tega pa ima izredno močne protivnetne lastnosti. Z rednim uživanjem pikantne hrane lahko preprečujemo artritis in tudi sladkorno, zmanjšujemo holesterol in trigliceride, kapsaicin preprečuje krvne strdke ... Statistika potrjuje, da v državah, kjer uživajo pikantno hrano, imajo precej manjši delež bolezni srca, kapi in tromboze.



Kapsaicin so prvič izolirali iz pekoče paprike leta 1816 in kmalu ugotovili, da je odgovoren za pekoč okus, njegove zdravilne učinke pa odkrivamo in razumemo šele sedaj. Kapsaicin nastaja le v plodu, v mesnatem delu zraven semen je koncentracija najvišja. V semenih ga ni, prisoten je le na površini. Ob stiku s kožo pride do neprijetnega pekočega občutka in vnetja.

Čeprav obstajajo najdbe, ki naj bi dokazovale, da so paprike obstajale v Evropi že v antiki, velja, da je prvi Evropejec, ki se je srečal s kapsaicinom Krištof Kolumb, ki je tudi kriv za globalno zmedo pri poimenovanju teh sadežev. Krištofa je namreč okus paprik in čilijev spominjal na poper in po njegovi zaslugi so čiliji prišli v Evropo šele v 15 stoletju. Še več! Celo v azijski kuhinji se čili pojavi šele od 16. stoletja naprej, vendar so ga hitro posvojili in danes si tajske, kitajske, indijske kulinarike ne znamo predstavljati brez čilija kot začimbe. Še to: kajenski poper ni nič drugega kot mlet, posušen kajenski čili.

Kapsaicin je najmočnejši od šestih različnih kapsaicinoidov. Je močan in izjemno stabilen alkaloid, na katerega ne vpliva niti visoka niti nizka temperatura.

Čisti kapsaicin se začne topiti šele pri 65 stopinjah Celzija in je slabo topen v vodi. Številne raziskave kažejo, da kapsaicin preprečuje raka na prostati, testiranja na živalih pa kažejo, da se ustavi napredovanje tudi drugih oblik. Mnogi zdravniki verjamejo, da bi morali zaužiti po 400 mg kapsaicina 3-krat na dan. To je zelo veliko čilija.

Redno uživanje alkaloida kapsaicin ima dokazano pozitivne učinke. Študije so pokazale, da kapsaicin deluje protirakavo (uničil naj bi skoraj 80 odstotkov rakavih celic). Poleg tega deluje tudi protitumorno (tumor izpostavljen delovanju kapsaicina je tudi do 5-krat manjši).

Ob tem velja omeniti še en tabu: mnogi so prepričani, da močno začinjena hrana povzroča želodčne razjede. Vrsta raziskav je potrdila, da pekoče začimbe ne škodijo želodcu in celo preprečujejo razjede. Poleg tega pomagajo uničiti škodljive bakterije in spodbujajo pri ustvarjanju zaščitnih želodčnih sokov.

Po obrokih, ki vsebujejo pikantne čilije, je potrebno manj inzulina za nižanje ravni krvnega sladkorja, več raziskav pa je nakazalo možnost, da kapsaicin lahko ugodno vpliva na želodčno sluznico in tako pozitivno učinkuje pri čirih na želodcu.


Zdaj pa najpomembnejše: kapsaicin povečuje termogenezo. To pomeni, da se v telesu ustvarja dodatna toplota, kar močno poveča porabo kalorij, to pa povzroči izgubo maščob.

Z rednim uživanjem kapsaicina lahko hujšate brez telovadbe.

Dobro je vedeti tudi, da se hrana bogata z beljakovinami (meso, ribe, perutnina ...) hitreje presnovi, če ga kombinirate s čilijem. Po drugi strani pa pretiravanje s pikantno hrano lahko povzroči vnetje črevesja, trebušne slinavke, žolčnika, pride lahko tudi do motenj v delovanju ledvic. Prav tako ni priporočljivo uživati toplo pikantno hrano, če imate težave z mehurjem (lahko pride do pogostega, dolgotrajnega in bolečega uriniranja).

V Rusiji že tisočletja v kozarec mleka dodajo malo čilija in medu, s tem pa preprečujejo kašelj. Znano je tudi, da čili dodajajo v vroč čaj ali kavo ...

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.