Istrski grm, ki ga znanost vse bolj jemlje resno: skrivnost octovca, ki ga imate morda kar v lastnem vrtu

Po nekaterih ugotovitvah naj bi octovec oziroma ruj sodil med rastline z največjo antioksidativno močjo, kar pa ne pomeni, da gre za zdravilo – še vedno je to predvsem zanimiva začimba z bogato zgodovino.

Večina niti ne pomisli, da raste v Istri prav poseben grm, ki si ga je zaradi svojih lastnosti vzela na piko tudi znanost po svetu. Grm octovec namreč spada med rastline, ki jih raziskovalci zadnja leta najpogosteje omenjajo v povezavi z antioksidativnim in protivnetnim delovanjem.

Grm octovec, znan tudi kot ruj ali pod latinskim imenom Rhus coriaria, spada v družino octovk (Anacardiaceae). V Istri ga poznamo predvsem zaradi razgibanih, jeseni pa živo rdeče obarvanih listov, zato ga pogosto srečamo tudi kot okrasni grm v vrtovih. A le redki vedo, da se za to nevsiljivo rastlino skriva snov, ki jo prehranski znanstveniki preučujejo kot eno izmed najmočnejših naravnih virov antioksidantov v sredozemski kuhinji.

Prijateljeva izkušnja, ki je sprožila zanimanje za to začimbo

Spominjam se znanca, ki je sumak (tako se octovcu reče v kuhinjah Bližnjega vzhoda) prvič odkril na potovanju po Libanonu. Navdušen nad kislo-sadno aromo, ki spominja na limono, je začimbo prinesel domov in jo začel posipati po solatah, pečenem mesu in jogurtovih prelivih. Šele kasneje je na svojo veliko presenečenje odkril, da prav v njegovem domačem kraju v Istri raste isti grm – le da ga je vse do tedaj poznal le kot okrasno rastlino za vrt, ne pa kot živilo s tako bogato zgodovino uporabe.

Zakaj je octovec tako zanimiv za znanost

Po nekaterih meritvah na lestvici ORAC (Oxygen Radical Absorbance Capacity), ki ocenjuje zmožnost posameznih živil za nevtralizacijo prostih radikalov, naj bi sumak dosegal izjemno visoke vrednosti – po nekaterih virih celo precej višje od marsikaterega znanega "superživila". Točne številke se med viri razlikujejo in uradne, neodvisno preverjene ORAC vrednosti za sumak težko najdemo, zato jih velja jemati z določeno mero zadržanosti. Kar pa je znanstveno dobro dokumentirano, je dejstvo, da je rastlina Rhus coriaria izjemno bogata s polifenoli, tanini in flavonoidi, ki jim raziskovalci pripisujejo močno antioksidativno delovanje. Pregled, objavljen v reviji Antioxidants, navaja, da naj bi te spojine po nekaterih ugotovitvah blagodejno vplivale na presnovne procese, povezane s sladkorno boleznijo in srčno-žilnim zdravjem, raziskovalci pa preučujejo tudi njihovo vlogo pri podpori telesa v boju proti oksidativnemu stresu, ki je eden od dejavnikov tveganja pri razvoju kroničnih bolezni, tudi rakavih obolenj. Pri tem gre poudariti, da so večinoma za zdaj na voljo predvsem laboratorijske in živalske študije, zato dokončnih zaključkov za ljudi še ni mogoče potegniti.

Podobno tudi raziskava, objavljena v reviji PeerJ, opisuje zaščitno vlogo izvlečkov sumaka pred oksidativnim stresom v celičnih modelih, medtem ko so znanstveniki iz Slovaške v reviji International Journal of Molecular Sciences preučevali, kako rastlinski izvlečki sumaka v laboratorijskih pogojih vplivajo na rast določenih rakavih celičnih linij. Tovrstne ugotovitve so vsekakor obetavne, vendar gre še vedno za predklinične raziskave, zato sumak v nobenem primeru ne sme nadomestiti zdravljenja, ki ga predpiše zdravnik.

Za primerjavo: podobno antioksidativno bogata je tudi aronija, ki jo marsikje imenujejo tudi sibirska borovnica in ki na ORAC lestvici prav tako dosega zelo visoke vrednosti, medtem ko so navadne borovnice znane predvsem po antioksidantih, ki naj bi po nekaterih ugotovitvah podpirale zdravje srca in spomina. Tudi kurkuma velja za eno izmed najbolj cenjenih antioksidativnih začimb, podobno pa se omenja tudi cimet, ki naj bi po nekaterih raziskavah pripomogel k urejanju ravni sladkorja v krvi.

Od turške domovine do istrskih vrtov

Poznamo več vrst octovcev. V to skupino rastlin sodi tudi pri nas precej bolj znan rman, ki ima sicer tudi svoje zdravilne lastnosti, vendar po vsebnosti antioksidantov ne dosega sumaka. Navadni octovec sicer izvira z območja Turčije in vzhodnega Sredozemlja, danes pa ga gojimo tudi v Istri, kjer mu ugaja submediteransko podnebje. Najpogosteje ga najdemo v libanonski in širši bližnjevzhodni kuhinji, kjer je sumak nepogrešljiva sestavina znane mešanice začimb za'atar. Cvetovi in dlakavi plodovi se uporabljajo za kisanje jedi ter pripravo osvežilnih kislih napitkov, podobnih limonadi. Plodove grma navadno posušimo, pred uporabo pa jih za približno 20 minut namočimo v vodo, da sprostijo svojo kislo aromo. Tako pripravljen sumak je odlična popestritev sokov, mesnih jedi in jedi z rižem. Najpogosteje pa se uporabljajo posušeni in zmleti listi ter plodovi, ki jih prehranski strokovnjaki vse pogosteje omenjajo med živili z visoko vsebnostjo naravnih antioksidantov.

Eden izmed bolj priljubljenih načinov uživanja je kombinacija ovsene kaše, pomarančnega soka, ščepca cimeta in malo posušenega sumaka – podobno kot je tudi sicer pri pripravi zajtrkov, ki naj bi po mnenju nutricistov telesu dali energijo in obilico antioksidantov za cel dan. Že manjša količina te začimbe lahko obrok zanimivo popestri, hkrati pa po nekaterih ugotovitvah doda tudi pošteno mero koristnih rastlinskih spojin.

Pomembno opozorilo glede alergij

Pri uvajanju sumaka v prehrano je vredno biti previden, saj rastline iz družine Anacardiaceae (sem sodijo tudi indijski oreščki in mango) pri nekaterih ljudeh, predvsem pri tistih, ki so že nagnjeni k alergijam, lahko povzročijo alergijsko reakcijo, tako pri stiku s kožo kot pri uživanju. Priporočljivo je, da začimbo v jedilnik uvajate postopoma, v manjših količinah, in spremljate, kako se telo odziva. Če opazite kožni izpuščaj, srbenje ali druge nenavadne simptome, z uživanjem prenehajte in se posvetujte z zdravnikom.

Zaključek

Sumak ali octovec je torej veliko več kot le okrasni grm, ki ga srečamo na istrskih vrtovih. Gre za začimbo z bogato kulinarično tradicijo in zanimivim antioksidativnim profilom, ki jo znanost šele intenzivneje raziskuje. Kot pri vsaki drugi živilski sestavini pa velja zlata sredina: zmerna, raznovrstna uporaba, brez pričakovanj, da bo katerokoli posamezno živilo samo po sebi "pozdravilo" resne bolezni.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.