Ena pest na dan odžene zdravnika stran? Koliko jagod in češenj lahko pojemo, ne da bi presegli mejo med užitkom in nelagodjem

Poletje brez sveže nabranih jagod in češenj si je težko predstavljati, a po nekaterih ugotovitvah strokovnjakov za prehrano obstaja meja, čez katero sladko sezonsko sadje lahko namesto koristi prinese tudi nelagodje. V nadaljevanju razkrivamo, koliko jagod in češenj je za telo še varno število, kdaj jih je najbolje jesti in na kaj morajo biti še posebej pozorni starši majhnih otrok.

Ali veste, da imata jagode in češnje svoj "pravi" čas v dnevu in da obstaja priporočena zgornja meja, čez katero lahko sladko poletno sadje namesto veselja prinese kožne in prebavne težave? Mnogi ljudje to povezavo med količino zaužitega sadja in nelagodjem, ki sledi, sploh ne prepoznajo - in prav to je razlog, da se v nadaljevanju podrobno posvetimo obema priljubljenima poletnima sadjema.

Znanka, ki vsako leto komaj čaka začetek jagodne sezone, nam je nekoč povedala, da je nekega popoldneva pojedla skoraj cel zaboj sveže nabranih jagod naravnost s polja - in že zvečer jo je oblil rahel izpuščaj po obrazu, spremljal pa jo je še občutek napenjanja. "Sploh nisem pomislila, da bi lahko šlo za jagode, dokler nisem prebrala, da gre pri prekomernem uživanju jagod za precej pogost pojav," je razložila. Njena izkušnja je dober opomnik, da je tudi pri navidezno povsem "varnem" sadju, kot so jagode, smiselno paziti na količino.

Jagode - bogat vir vitamina C, a v zmernih količinah

Jagode lahko po vsebnosti vitamina C tekmujejo z limonami - v 100 gramih jagod ga je namreč približno 60 miligramov. Vitamin C po nekaterih ugotovitvah pripomore k normalnemu delovanju imunskega sistema. Poleg tega jagode vsebujejo še druge bioaktivne snovi, so bogate s folno kislino, vitamini E, A in B, ter vsebujejo mangan, železo, kalcij in magnezij. Analize tudi nakazujejo, da je redno uživanje jagod lahko povezano s pozitivnimi učinki na srce in ožilje, predvsem zaradi kombinacije antioksidantov in vitamina C, ki naj bi zaviral oksidacijo LDL holesterola.

Vendar pozor! Jagode v prevelikih količinah lahko pri nekaterih ljudeh povzročijo alergijske reakcije, ki se najpogosteje kažejo kot izpuščaji na obrazu, nahod, pri občutljivejših posameznikih pa tudi kot težave z dihanjem ali prebavo. Po nekaterih virih gre za precej pogost, a slabo prepoznan pojav, povezavo med simptomi in jagodami namreč veliko ljudi sploh ne opazi. Pri otrocih je zato priporočljivo še posebej previdno spremljati odziv telesa po uživanju večjih količin jagod. Prekomerno uživanje jagod naj bi bilo po nekaterih ugotovitvah povezano tudi z zvišanjem ravni holesterola in trigliceridov v krvi, predvsem zaradi visoke vsebnosti naravnega sadnega sladkorja fruktoze in drugih vrst sladkorjev, ki jih jagode vsebujejo v razmeroma veliki koncentraciji.

Smiselno priporočilo je, da na dan pojemo približno toliko jagod, kot jih lahko spravimo v eno dlan, pri tem pa naj bo najprimernejši čas za uživanje med 17. in 19. uro popoldne, ko naj bi telo sladkor iz sadja po nekaterih virih najlažje predelalo brez večjih nihanj energije.

Zanimivo je tudi, da jagode, ki so bile nabrane več ur pred uživanjem, postopoma izgubljajo del hranilnih snovi, kar je še en razlog, da raje posegamo po sveže nabranem ali kupljenem sadju. Če se sprašujete, kako jagode čim dlje obdržati sveže, si lahko pomagate tudi z enim od preprostih trikov za daljšo svežino jagod.

Češnje

Tudi češnje vsebujejo veliko vitamina C, poleg tega pa še veliko beta-karotena, vitamina K, B6, folno kislino, kalij, železo, baker, mangan, kalcij, magnezij, fosfor in cink. Poleg tega so češnje izredno bogate z rastlinskimi vlakninami, ki pripomorejo k urejeni prebavi. Po nekaterih raziskavah, med drugim objavljenih v reviji Journal of Nutrition, naj bi češnje zmanjševale več biomarkerjev, povezanih s kroničnimi vnetnimi procesi v telesu, češnjev sok pa naj bi lajšal vnetja sklepov ter simptome artritisa in protina.

Antocianini in proantocianidini, ki so značilni za temne sorte češenj, naj bi po nekaterih ugotovitvah pripomogli k lajšanju vnetnih procesov ter simptomov alergij in astme, kombinacija kalcija in magnezija pa je dobrodošla za zdravje kosti. Češnje vsebujejo tudi naravni melatonin, zaradi česar jih marsikdo povezuje s lažjim umirjanjem in boljšim spancem.

Slaba stran prekomernega uživanja češenj pa je, da lahko pri večjih količinah povzročijo napenjanje, trebušne krče, slabost ali glavobole. Splošno priporočilo je, da dnevno pojemo največ eno pest češenj - podobno priporočilo velja tudi za kisle češnje in višnje, ki naj bi imele dodatne ugodne učinke na presnovo maščob.

Pri uživanju češenj je še posebej pomembno, da ne pojemo koščic. Te namreč vsebujejo amigdalin, spojino, ki se v telesu lahko razgradi v cianid. Po podatkih ameriškega centra za zastrupitve (Poison Control) je cela, nepoškodovana koščica praviloma varna, saj njena trda lupina prepreči sproščanje amigdalina in koščica zgolj potuje skozi prebavni trakt. Tveganje nastane šele, če se koščico zdrobi ali prežveči, pri čemer se amigdalin sprosti in v telesu pretvori v cianid. Prav zato je pri majhnih otrocih, ki radi grizejo vse, kar jim pride pod zobe, še posebej pomembno paziti, da koščic ne zdrobijo in pojedo.

Povzetek

Jagode in češnje sodijo med najbolj priljubljeno poletno sadje, bogato z vitamini, minerali in antioksidanti, ki lahko po nekaterih ugotovitvah pripomorejo k splošnemu počutju in zdravju. Kot pri večini živil pa tudi tu velja pravilo zmernosti - približno ena pest jagod ali češenj na dan je količina, s katero bomo najverjetneje uživali vse koristi sadja brez neželenih posledic. Pri otrocih je priporočljivo posebno pazljivost nameniti tako morebitnim alergijskim odzivom na jagode kot koščicam češenj.

Opomba: Ta članek je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika, nutricionista ali drugega usposobljenega zdravstvenega strokovnjaka. Pri kakršnih koli vprašanjih glede prehrane, alergij ali zdravstvenega stanja se posvetujte s strokovno osebo.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.