
Zeljni sok velja za eno najstarejših domačih zdravil za želodec, sodobne raziskave pa kažejo, da so njegove koristi še širše – od podpore prebavi do antioksidativne zaščite celic. Po nekaterih ugotovitvah lahko redno uživanje svežega soka pripomore k boljšemu počutju, vendar pa ne gre za zdravilo in ne nadomešča zdravniške obravnave.
Kozarec, ki je rešil marsikateri želodec – tako bi lahko na kratko opisali zgodbo zeljnega soka, ki jo poznajo mnoge slovenske družine. Ena znanka nam je nedavno zaupala, da je njena mama leta in leta vsako jutro pred zajtrkom popila deciliter svežega zeljnega soka, ker ji je tako svetoval domači zdravnik, ko so jo mučile pogoste želodčne težave. "Mami je rekla, da ji je sok prej pomagal umiriti želodec kot kakršnakoli tableta, in ta navada ji je ostala vse življenje," se spominja. Podobne zgodbe slišimo še danes – tudi v komentarjih bralcev pod našimi prejšnjimi članki o zelju mnogi omenjajo, da so se z domačim zeljnim sokom srečali že pri starih starših, ki so mu zaupali bolj kot marsikateremu zdravilu iz lekarne.
Zelje ima veliko vitaminov in mineralov. Seveda imamo v mislih sok sladkega (svežega) zelja, ker obstaja tudi sok kislega zelja, ki pa je – kot boste izvedeli na koncu članka – nekoliko drugačen. Že od nekdaj je veljalo, da zeljni sok pomaga lajšati težave z želodcem, kot so gastritis in razjede, ljudsko izročilo pa mu je pripisovalo tudi vlogo pri preprečevanju resnejših bolezni. Žal pa zeljni sok pri nekaterih ljudeh povzroča napihnjenost in povečano tvorbo plinov, zato morajo biti previdni predvsem tisti, ki imajo že sicer občutljivo prebavo ali sindrom razdražljivega črevesja.
Zeljni sok vsebuje veliko antioksidantov, med njimi vitamin C in razne fenolne spojine, ki v telesu pomagajo nevtralizirati proste radikale. Zelje sicer spada med križnice (poleg brokolija, cvetače in ohrovta), ki so bogate s posebnimi spojinami, imenovanimi glukozinolati. Po podatkih ameriškega Nacionalnega inštituta za raka (National Cancer Institute) se glukozinolati med žvečenjem in prebavo razgradijo v biološko aktivne snovi, kot sta indol-3-karbinol in sulforaforan, ki sta predmet številnih raziskav na področju preprečevanja raka. Pregled raziskav, objavljen v reviji Pharmaceutics, povzema, da naj bi te spojine pri rednem uživanju zelenjave iz te družine pripomogle k zmanjšanju tveganja za nekatere vrste raka prebavnega trakta, pri čemer gre predvsem za podporno, preventivno vlogo prehrane, ne pa za zdravljenje že obstoječe bolezni. Pomembno je torej, da zeljnega soka ne razumemo kot nadomestek za zdravljenje, temveč kot del uravnotežene prehrane, ki lahko – po nekaterih ugotovitvah – prispeva k zmanjšanju tveganja za določene zdravstvene težave.
Podobno smo že pisali tudi pri rdečem zelju, kjer raziskave omenjajo, da naj bi prehrana, bogata z vlakninami iz križnic, lahko zmanjšala tveganje za kronične bolezni prebavil, ter pri sulforaforanu, ki naj bi po podatkih revije Cancer Prevention Research zaviral rast nekaterih rakavih celic v laboratorijskih pogojih.
Zdravilne učinke zelja so podrobneje raziskali že leta 1952, ko je ameriški zdravnik dr. Garnett Cheney v sveže stisnjenem zeljnem soku odkril snov, ki jo je poimenoval "vitamin U" – ime izhaja iz latinske besede ulcus, kar pomeni razjeda oziroma čir. Dr. Cheney je v svoji raziskavi, objavljeni v reviji California Medicine, 13 bolnikom z želodčno razjedo pet mesecev dajal sveže stisnjen zeljni sok in opazil, da se je celjenje sluznice pri njih pospešilo. Danes vemo, da "vitamin U" ni klasičen vitamin v pravem pomenu besede, temveč gre za bioaktivno spojino imenovano S-metilmetionin, ki naj bi pripomogla k zaščiti želodčne sluznice. Po nekaterih ugotovitvah naj bi bila ta spojina ena izmed snovi, ki se preučujejo tudi v povezavi s podporo pri okrevanju po draženju želodčne sluznice, vendar so potrebne nadaljnje klinične raziskave, preden bi lahko govorili o splošnih priporočilih.
Poleg vitamina U je v zeljnem soku tudi precej aminokisline glutamina, ki je – kot kažejo sodobne raziskave, povzete v reviji International Journal of Molecular Sciences – ena izmed najpomembnejših "hranil" za celice črevesne sluznice. Glutamin naj bi pripomogel k ohranjanju celovitosti črevesne stene, podpiral ravnovesje črevesne mikrobiote in sodeloval pri uravnavanju imunskega odziva v črevesju. To je tudi razlog, da se glutamin v klinični praksi uporablja kot prehransko dopolnilo pri bolnikih po operacijah prebavil ali pri intenzivni negi, seveda pod zdravniškim nadzorom.
Za sok lahko uporabite belo ali rdeče zelje, najboljši (in najbolj gladek) sok pa boste dobili s sokovnikom. Če sokovnika nimate, lahko zelje tudi zmiksate v mešalniku in nato precedite skozi gosto cedilo ali bombažno krpo – podoben postopek priprave smo opisali tudi pri krompirjevem soku. Sok je priporočljivo piti brez dodanega sladkorja, po okusu pa mu lahko dodate korenček, kar mu poleg sladkobe doda tudi nekaj beta-karotena. Po izročilu naravnega zdravilstva naj bi bilo priporočljivo piti sok trikrat na dan, po približno 1 dcl, in sicer približno 15 minut pred obrokom. Kot pri vsakem novem živilu velja, da je smiselno začeti z manjšo količino in opazovati, kako telo reagira – predvsem zaradi že omenjene možne napihnjenosti.
Če vas zanima še kakšna druga zelenjavna kombinacija za sokovnik, si oglejte tudi naš pregled najboljših kombinacij sadja in zelenjave ali recept za zeleni sok za imunost iz treh živil, ki deluje po podobnem principu.
Na koncu velja opozoriti še na sok kislega zelja. Mnogi mislijo, da sta oba soka podobna, vendar to ne drži povsem. Pri kisanju zelja se uporablja precej več soli, zato je sok kislega zelja zaradi visoke vsebnosti natrija manj priporočljiv za redno, vsakodnevno pitje, še posebej za ljudi z visokim krvnim tlakom ali ledvičnimi težavami. Po drugi strani pa kislo zelje med fermentacijo pridobi dragocene probiotične bakterije, ki jih sveže zelje nima – o tem, kdaj je kislo zelje primerno in za koga morda ni najboljša izbira, si lahko preberete v članku Kdo ne sme jesti kislega zelja.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
