
Sadje na žaru po nekaterih izkušnjah velja za enega bolj podcenjenih poletnih trikov – vročina sladkor v sadju karamelizira in ustvari popolnoma nov okus, hkrati pa gre za preprosto zamenjavo za bolj obremenjujoče žar dobrote. Ključno pravilo: sadje pecite ločeno od mesa in na čistem delu žara.
Predstavljajte si rezino lubenice, ki zacvrči na vroči rešetki, rob se ji rahlo zapeče, sredina pa ostane hladna in sočna – kontrast, ki v ustih naredi več, kot bi pričakovali od navadnega kosa sadja. To ni kulinarična ekscentričnost, pač pa preprosta kemija: sladkor na visoki temperaturi karamelizira, pri tem pa nastanejo povsem nove arome, ki jih sveže sadje nikoli ne doseže. In ker gre za sadje, ne za klobaso, si lahko pri tem tudi malce oddahnete od skrbi, ki jih sicer spremljajo pečena mesna jedila.
Znanka mi je nekoč povedala, da so na družinskem žaru zadnja leta skoraj po pravilu zaključili z nabodali sladkega sadja namesto s sladico iz trgovine. "Prvič smo dali breskve na žar bolj iz radovednosti, ker nam je zmanjkalo prostora na žaru za še eno vrsto mesa," je opisala. "Potem pa smo ugotovili, da otroci raje posežejo po topli, karamelizirani breskvi kot po sladoledu." Podobne zgodbe lahko slišite pri marsikom, ki je poletni žar nekoč jemal izključno kot praznik mesa – dokler ni po naključju poskusil, kaj vročina naredi s sadjem.
Bučke, paprika, čebula, koruza, krompir in podobna zelenjava so že skoraj obvezni elementi vsake žar pojedine. Med bolj spregledano zelenjavo izjemnega okusa spada tudi rdeča pesa. Kaj pa sadje? Edini "problem" je sladkor, ki na vročini karamelizira, vendar kombinacija mesa ali same zelenjave s sadjem doda povsem novo dimenzijo okusov, ki se jo splača preizkusiti. Znanstveniki, ki so preučevali učinke toplotne obdelave na zelenjavo in sadje, so ugotovili, da lahko intenzivnejše tehnike priprave, med njimi tudi peka na žaru, pri nekaterih živilih celo povečajo antioksidativno kapaciteto – posledica t. i. Maillardove reakcije, torej iste kemične reakcije, ki je odgovorna tudi za karamelizacijo sladkorja.
Pri pečenju sadja na žaru je treba upoštevati nekaj preprostih pravil:
Lubenica na žaru morda zveni nenavadno, a je po izkušnjah mnogih ljubiteljev žara eno večjih poletnih presenečenj. Postopek in nekaj dodatnih trikov (na primer kombinacijo z nasekljano čebulo, ščepcem soli in olivnim oljem ali idejo za slasten "lubenica burger") portal Vemkajjem.si podrobneje opiše v prispevku 3 stvari, ki jih nikdar ne bi dali na žar, pa bi jih lahko. Poleg okusa lubenica velja tudi za enega redkejših sadnih virov likopena – rdečega antioksidanta, ki mu nekatere raziskave pripisujejo zaščitno vlogo pri delovanju celic in ga je po podatkih Watermelon Board v lubenici celo več kot v znanih paradižnikih. Po pisanju Mayo Clinic Health System se likopen povezuje z nižjim tveganjem za nekatere kronične bolezni, čeprav je pri tovrstnih povezavah, kot pri večini prehranskih raziskav, potrebna previdnost pri posploševanju na posameznika. Za tiste, ki jih zanima še podrobnejši pregled, katero sadje je s प्रehranskega vidika bolj ali manj priporočljivo, je na portalu na voljo tudi prispevek 5 nevarnih in 5 koristnih vrst sadja.
Breskve na žaru so morda najbolj priljubljena izbira – dovolj so trdne, da obdržijo obliko, hkrati pa dovolj sočne, da po nekaj minutah na rešetki dobijo skoraj sirupasto sladkobo. Breskova lupina in meso vsebujeta polifenole, torej naravne antioksidante, za katere raziskovalci ugotavljajo, da prispevajo k antioksidativni aktivnosti sadja iz družine Rosaceae (kamor poleg breskev sodijo tudi hruške in slive). Nekateri viri, med njimi tudi Healthline, povzemajo predhodne laboratorijske raziskave, po katerih naj bi polifenoli iz breskev zavirali rast določenih rakavih celic v celičnih kulturah – gre pa za zgodnje, predvsem in vitro ugotovitve, ki jih je treba jemati kot zanimivo izhodišče, ne pa kot dokazano zdravilno lastnost pri ljudeh.
Ena od prednosti sadja na žaru je, da se mu ni treba spopadati s težavami, ki spremljajo dolgotrajno pečeno meso pri visokih temperaturah. Portal Vemkajjem.si v prispevku Nevarnosti, ki vam jih o žaru ni nihče povedal opozarja, da pri predolgi izpostavljenosti mesa visoki vročini nastajajo spojine, ki jih stroka uvršča med potencialno škodljive, zato se priporoča kombiniranje mesnih jedi s svežo zelenjavo in vlakninami. Podobna logika velja tudi za sadje: pecite ga kratko in na visoki temperaturi, izogibajte se zažganim, počrnelim delom, sadje pa naj bo pri roki tudi kot "vmesni obrok" med posameznimi kosi mesa – tako boste manj posegali po samem mesu. Dodatne tehnike, kako pri žaru omejiti nastanek neželenih spojin, so opisane tudi v prispevku Kdaj je pečena hrana bolj zdrava od ocvrte in kdaj ne.
Na žaru lahko pečete tudi drobnejše sadje, le da ga je smiselno natakniti na ražnjič, da ostane pod nadzorom in se enakomerno peče. Upoštevajte, da je sadje z nekaj kisline – citrusi, jabolka – odlična kombinacija za sadno-zelenjavno-mesna nabodala, saj kislina pomaga uravnotežiti sladkobo karameliziranega sadja. Zanimivo je, da citrusi po prebavi po nekaterih ugotovitvah sploh ne zakisajo telesa, kot marsikdo misli – več o tem si lahko preberete v prispevku Ali nas sadje zakisa?.
K okusom iz žara po izkušnjah mnogih ljubiteljev žara odlično spada tudi med – bodisi kot preliv čez že pečeno sadje bodisi kot del marinade, s katero sadje premažete tik pred peko, da doda dodatno karamelizacijo. Če vas zanima, kako kakovosten, po možnosti lokalni med izbrati in kdaj je lahko med manj primeren, si lahko preberete prispevek Okusen napitek, ki premaga vsako lakoto ali pa Hren, limona in med: babičina shramba je vedela, kaj dela, kjer je med drugim opisano, zakaj je kakovost medu odvisna predvsem od izvora in načina pridelave.
Sadje na žaru ni trik za posebne priložnosti, pač pa preprosta, poceni in razmeroma zdrava razširitev klasične žar pojedine. Dovolj je nekaj minut na čistem delu rešetke, malo poguma za nenavadno kombinacijo in morda žlica medu na koncu – rezultat pa je sladica, ki jo boste jedli z isto vnemo kot glavno jed.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:


