Je rjavi sladkor res bolj zdrav od belega?

Mit o zdravju prijaznem rjavem sladkorju še še iz časov, ko je bil na trgovskih policah samo sladkor iz sladkornega trsa. Tak rjavi sladkor je že zaradi proizvodnje manj čist, a ima vseeno dovolj hranljivih snovi, ki odtehtajo razliko v barvi.

Ker pa je v Evropi večina sladkorja pridobljena iz sladkorne pese, je resnica o rjavem sladkorju obrnjena na glavo.



Da bi razumeli razliko med rjavim in belim sladkorjem, morate poznati proces pridelave.

Sladkorno peso najprej operejo in jo narežejo na tanke lističe, ki jih kuhajo v vroči vodi. S pomočjo kalcijevega hidroksida in z drugimi filtri se vroča topla juha očisti večine nečistoč, ki za sladkor niso pomembne. Nato sledi uparjevanje in nastane sladkorni sirup, ki ga je potrebno še enkrat upariti, da dobimo kristale sladkorja. Sirup, ki ostane, oziroma ves odpadni material v tem procesu se imenuje melasa.

Ker je tako pridobljen sladkor mešanica rjavih in belih kristalov, se sladkor loči po barvi s centrifugo. Beli sladkor gre v prodajo, proces z rjavim pa še ni zaključen.

Rjavi sladkor tudi po razdružitvi s centrifugo še ni pravi sladkor, ker je v njem preveč nečistoč. In tu različni proizvajalci ubiraj različne metode. Nekateri tak sladkor ne prečiščujejo. Drugi ga še enkrat pomešajo z melaso in zadnji del postopka ponovijo. Tretji neprečiščenemu rjavemu sladkorju dodajo bel sladkor in barvila ...

Skratka, vsi ti dodatni postopki naredijo rjavi sladkor dražji, vendar daleč od tega, da bi bil bolj zdrav. Umazanija rjavega sladkorja je lahko precej trdovratna in zelo neugodna za naš prebavni trakt. Rjavi sladkor ima tudi občutno manj kalcija, kalija, železa in magnezija, zaradi česar daje tudi manj energije. Tudi kalorična vrednost pokaže minimalno razliko: 100 gramov rjavega sladkorja ima 377 kalorij, belega pa 387 kalorij.

Ali uporabljati rjavi sladkor?

Odgovor je preprost: NE.

Razen, če naletite na doma pripravljenega iz sladkornega trsa.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.