Školjke, ki jim pravijo tudi čudež morja

Če se pri nas ne bi mogli poenotiti, kaj je najbolj zdravilen domač produkt, s tem nimajo težav na Novi Zelandiji. Ko so sredi prejšnjega stoletja naredili prvo raziskavo, je postalo hitro jasno, da so zelenouste školjke iz Nove Zelandije izjemno zdravilne. Danes vemo, da so najbolj zdravilne školjke na svetu, morda pa gre celo za najbolj zdravilen morski sadež kar jih poznamo.

Sodobna medicina je leta 1980 potrdila in priznala celo vrsto zdravilnih učinkov:

• Astma: izvleček iz novozelandskih školjk sprosti dihalne poti, deluje pomirjujoče, blaži bolečine in pomaga bolnikom, ki imajo težave z dihali. To velja za vse pljučne bolezni, vključno z jesensko-zimskimi boleznimi.
  
  
  
  
  
• Osteo-artritis: najsodobnejše raziskave kažejo, da novozelandske školjke zmanjšujejo simptome osteo-artritisa, vključno z bolečino in togostjo sklepov. Ob tem moramo dodati, da imajo školjke še več snovi, ki ugodno vplivajo na zmanjšanje simptomov, nekatere med njimi celo napovedujejo revolucionarne premike na tem področju.
  
  
• Revmatoidni artritis: zmanjšujejo simptome, pospešujejo obnovo hrustanca, krepijo sklepe in vezivno tkivo. Znatna izboljšanja so opazili pri 59 % bolnikih, ki so jih na Univerzi v Queenslandu spremljali 8 let in so redno uživali kapsule z ekstraktom zelenoustih školjk.

Kaj je skrivnost novozelandskih školjk?

Zelenouste školjke zrastejo tudi do 24 centimetrov v dolžino in so ene največjih na svetu. Zorijo 9 do 12 mesecev, njihova zdravilna moč pa prihaja iz fitoplanktona s katerim se prehranjujejo.

Čeprav Nova Zelandija na leto izvozi za 200 milijonov dolarjev školjk (to je približno 34.000 ton), pa se jih večina porabi za biofarmacevtske izdelke in dodatke k drugim zdravilom. Ekstrakti školjk med drugim preprečujejo vnetja, so neprecenljiv vir omega-3 maščobnih kislin, vsebujejo 3-krat več železa, kot špinača, in še to v obliki, ki je 10-krat lažja za absorbirat. Če bi jedli sveže školjke (na Novi Zelandiji jih pripravljajo v skoraj vsaki gostilni), bi v 100 gramih našli 100 % dnevne potrebe po jodu in selenu, 35 % dnevnih potreb po beljakovinah in 3-kratno dnevno količino vitamina B12. Zelo pomembni so tudi glikozaminoglikani (GAG), ki so pomemben gradnik medsklepne tekočine, hrustanca in vezivnega tkiva.

Da gre za res izjemen produkt mrzlega zelandskega morja, priča tudi dogajanje pred pol stoletja, ko so se pojavile prve raziskave o pomembnosti zelenoustih školjk. Takrat se je zgodilo, da so školjke zaradi nekontroliranega izkoriščanja in divjega lova dobesedno izginile. Na trenutke je celo kazalo, da so školjke za vedno izgubljene. Skoraj 3 desetletja so bila potrebna, da so ob skrbni vzreji in pod vladnim nazorom leta 1980 lahko objavili, da so se školjke vrnile, čeprav so še danes predeli novozelandske obale, kamor se verjetno nikdar več ne bodo vrnile.

Trenutno je na Novi Zelandiji samo nekaj zalivov, kjer te školjke uspevajo. Seveda so ustrezno zaščitene.

Za zelenouste školjke pa je pomembno še dvoje. Poleg pravšnje temperature morja, morajo biti tudi kamnine in morsko dno bogato z minerali. Najpomembnejša pa je seveda čistoča morja. Školjke so namreč katalizator težkih kovin (ena školjka lahko dnevno prečisti 350 litrov morske vode), zato so samo školjke, ki rastejo v čistih morjih, primerne tudi za zdravila. Poleg tega novozelandska vlada vsako leto odkupi približno 3,5 milijona prvorazrednih školjk, ki jih vrnejo v morje - investicija za prihodnost. Verjamejo, da lahko tako ohranijo prirastek teh dragocenih morskih sadežev.

Še to ...

Pri školjkah moramo biti vedno previdni, ker na njihovo kvaliteto močno vpliva kvaliteta okolja v katerem so rasle. Prav zaradi tega prehranski strokovnjaki svetujejo, da smo previdni pri uživanju svežih morskih pridelkov. Še posebej previdni moramo biti pri otrocih, nosečnicah in bolnikih s težavami na ledvicah in jetrih. Prav zaradi tega so ekstrakti primernejši za uživanje, ker gre pri tem za prečiščene najbolj hranljive in zdravilne snovi.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.