Vitamin D: tihi vaščar, brez katerega telo ne more preživeti

Vitamin C je gotovo najbolj znan vitamin, ker vpliva na imunski sistem in nas varuje pred mnogimi boleznimi. A ključno vlogo v našem telesu ima vendarle vitamin D, ki je povrhu vsega topen samo v maščobah. Kaj vam pomaga veliko vitamina D, če ta ne more priti v kri in opraviti svoje funkcije. Vitamin D je namreč ključnega pomena za absorpcijo mineralov, kot sta fosfor in kalcij za naše kosti in tudi imunski sistem. Vsak manjko vitamina D na dolgi rok je lahko zelo škodljiv.

Nedavna študija, ki so jo naredili v Angliji, je pokazala, da nizka koncentracija vitamina D za več kot polovico poveča nevarnost prezgodnje smrti. poleg tega se poveča tudi tveganje za razvoj bolezni srca, kosti, poškodbe možganov in celo več vrst raka. Na univerzi v Kaliforniji so vitaminu D celo pripisali večjo moč na imunski sistem, kot vitaminu C.



V zadnjih 5 letih je bilo narejenih več 100 večjih raziskav v 14 državah, sodelovalo pa je skoraj pol milijona udeležencev. Pomembno je, da so povsod prišli do podobnih rezultatov: vitamin D je pomembnejši, kot si mislimo.

Obstajata dve obliki vitamina D. Vitamin D2 je v bistvu kvas, ki je bil izpostavljen ultravijoličnim žarkom. Vitamina D3 pa je največ v ribjem olju in jajčnem rumenjaku. D3 nastaja tudi v koži, če smo dovolj izpostavljeni sončni svetlobi.

Priporočena dnevna količina vitamina D je 50 mikrogramov na dan. Za to je dovolj že 20 minut na soncu na dan. Pozimi je to problem, pa tudi poleti smo ljudje vedno več v zaprtih klimatiziranih pisarnah, direktni sončni svetlobi pa smo izpostavljeni le kratek čas.

Preveč vitamina D lahko škodi tudi zdravju, vendar le v primeru, če dalj časa uživate odmerke, ki so 10-krat večji od predpisanih. Zato vam, namesto da posegate po prehranskih dodatkih, ponujamo nekaj naravnejših in bolj zdravih načinov, kako poskrbeti za vitamin D.

1. Sončna svetloba
Glede na moč sonca, pazite, da ne boste pretiravali, ker lahko poleg vitamina D dobite še kožnega raka. Prav tako morate vedeti, da nas pigment ščiti pred soncem. Bolj ko smo rjavi, manj vitamina D dobimo v telo. In še: sonce skozi okno nima nobenega učinka.

2. Mastne ribe
Največ vitamina D najdemo v lososu, postrvih, skušah, tunah, jeguljah ... Samo 100 gramov lososa ima skoraj toliko vitamina D, kot ga potrebujete za cel dan, kot nagrado pa zraven dobite še srcu prijazne omega-3 maščobne kisline.

3. Gobe, vendar ne vse
Pomembno je vedeti, da so gobe običajno gojene v temi in nimajo veliko vitamina D. Obstajajo pa gobe, ki so izpostavljene ultravijolični svetlobe, te pa so pravi zaklad vitaminov. A kot rečeno, pazite, da ne pretiravate. Za cel teden imate dovolj skodelico na kocke narezanih gob.

4. Mleko
Sveže, domače in varno mleko je danes težko dobiti. Poleg tega mnogi mlekarji umetno dodajajo vitamin D, kar po učinkih ni niti približno podobo naravnim snovem. Prav zanimivo je, kako se nekateri hvalijo, da je mleko njihovih krav naravno bogato z vitaminom D, pri sladoledih in sirih pa tega ni zaznati. še največ "pravega" vitamina D boste našli v jogurtih (2 dcl navadnega jogurta vsebuje približno petino dnevnih potreb po vitaminu D).

5. Pomarančni sok
Oranže sicer nimajo toliko vitamina D, kot mleko, proizvajalci pa zraven mešajo vse mogoče vitamine, a lahko z naravnimi sokovi vseeno potešimo minimalno potrebo po vitaminu D. Dovolj je že 1 dcl na dan.

6.Rumenjak
Jajca spadajo med najbolj zdrava živila na svetu, a pretiravanje tudi v tem primeru ni dobro. Jajca imajo med drugim tudi 200 miligramov holesterola, 300 miligramov pa je že lahko škodljivo za srce. Že res, da danes poznamo dober in slab holesterol, a zmernost ni odveč.

7. Goveja jetra
Goveja jetra imajo ogromno vitaminov D, A, železa, beljakovin, žal tudi holesterola. problem pri tem je, da so jetra tako zdrava, kot je bila zdrava krava. Če krava sonca še videla ni, potem bodo tudi njena jetra zelo siromašna, morda celo škodljiva. Zelo pomembno je, da veste, kakšno meso jeste.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.